Zgodbe življenja

Hojla!
Prejšni članek je bil bolj žalosten zato sem se odločila, da bom zadaj napisala enega bolj hm kako bi rekla... Morda opstimističnega ali pa poučnega... Preberi ga in potem se boš lažje odločil/a kar sam/a za katero možnost se boš odločil/a

Evo pa bom predstavila že drugo osebo, ki sem jo spoznala v bolnišnici. Ime ji je Veronika za prijatelje Nika. Stara je 13 let in hodi v 9. razred.Ima dolge svetlo rjave lase in zelene oči. Živi v bližini Kranja. Kaj je z njo? Kakšno bolezen ima? V bistvu je to težko opredeliti kot bolezen saj ne moreš postaviti diagnoze. Nič ni narobe z njenimi organi, telesom in tudi vsi krvni izvidi ne pokažejo niti najmanjšega suma na kakršno koli bolezen. Le kako bi? Z njo ni telesno oz. fizično nič na norobe vendar pa psihično ni čisto v redu. To ne pomeni da je nora in da ni za med ljudi. Sploh ne! Ko sem jo spoznala sem takoj opazila, da je zelo zgovorna in neprestano se je smejala. Ni se smejala prisiljeno ampak je bil to smeh iz srca, se pravi pristen. In ker se grem jaz malo dedektivko sem že začela ugibati zakaj je v bolnišnici. Najprej sem pomislila, da je verjetno zaradi sladkorne ampak sem hitro videla, da sem se zmotila saj sem videla, da je iz pedo-psihiatričnega  oddelka. Na tem oddelku se zdravijo otroci z vedenjskimi motnjami, depresivni otroci, anoreksije, bulimije… No in pomislim vrjetno anoreksija ampak se mi je čudno zdelo saj ni bila videti podhranjena oz. preveč suha, potem bo pa vrjetno tu zaradi kakšnih vedenskih motenj sem ugibala naprej. Vendar napačno. Ko sva se med šolskim odmorom (glej no glej, tudi bolnišnica ima šolo in to čisti ta pravo) začeli pogovarjati je pogovor nanesel zakaj sem v bolnici in ji povem, nato pa jo jaz vprašam nazaj isto vprašanje. Radovedna čakam če mi bo odgovorila ali pa bo vprašanje preslišala. Bila sem presenečena ko je kot iz topa rekla: »Ubiti sem se hotela, požrla sem tablete ampak me je oči našel in me pripeljal sem« Ostala sem brez besed. Nisem vedela kaj naj rečem. Mislim, da je opazila mojo zadrego in nadeljevala: »Vesela sem, da nisem umrla… Res je življenje težko ampak je prelepo da bi ga kar končala. Ubiti sem se hotela ker sem mislila, da ni izhda… Zdelo se mi je da me starša ne marata in da je cel svet proti meni, ampak tu sem z mojo zdravnico spoznala kaj je pravzaprav res!« Jaz sem se nasmehnila in nadeljevali sva klepet. Z Niko sve postali dobri prijateljici in veliko sem se naučila od nje. Zdaj drugače vidim svet in vesela sem, da sem jo spoznala.