Problem današnjega časa - Trgovina z belim blagom (piše: Zala V.)
Naša zgodba se začne z deklico. Rodi se nekega oktobra na Kitajskem, revnim staršem. Deklica je. Drugi otrok v družini. Le še ena usta več za preživljanje.
Kar deklica pomni živijo na robu preživetja. Ampak zdržijo. Potem pa v njihovo četrt nekoč zaide mlad, lep moški. Ni Kitajec. Dobro je oblečen. Otrokom, ki se igrajo na dvorišču ukaže naj pokličejo svoje starše. In kmalu vse družine stojijo zunaj. Nekatere matere z dojenčki v naročju. Deklica je zdaj stara osem, morda največ deset let. Bežno se spominja podobnega dogodka izpred nekaj let. Spomni se, kako trdno se je držala maminih nog, se tresla. Spomni se, da je mama zabrusila moškemu da je še premlada in naj se vrne čez nekaj let. Vsi ti spomini so se skrili v njeno podzavest in zdaj so butnili na plano. Še vedno pa ni vedela kaj so pomenili. Zakaj je bil ta moški tu?
Zdaj, ko so zunaj vse družine moški najprej pobrska po žepu in vsem otrokom razdeli bombone. Tudi tistim, premajhnim, da bi jih lahko jedli. Deklica bombon hvaležno vtakne v usta.
Potem moški začne govoriti. Počasi razlaga, da bi rad vzel nekatere od njihovih otrok. Da bodo delali. Nič posebnega, samo turistom bodo prodajali rože. Dobili bodo denar. Lahko bodo jedli. Spali bodo v posteljah. In nekaj denarja bo dobila tudi družina. Možje izgledajo zadovoljni, matere pa trdo držijo svoje otroke za roko in upajo, da jih ne bo izbral.
Moški se sprehodi mimo družin. Vsak obraz otroka ošine. Naenkrat se ustavi pri deklici. Počepne. »Odpri usta!« ukaže. Deklica jih odpre. Moški si ogleduje njene zobe. Nato vstane. »Lepa je.« Dekličina mati izgleda preplašeno. Ve, da jo bo moški vzel. Skloni se in poljubi deklico. Nato jo močno objame. Moški prime deklico za roko in jo odvleče stran od mame.
Deklica nato živi še z nekaj drugimi otroki v kakšni temačni sobi. Grozno je, ločena je od družine. Ampak dobi hrano, če le proda dovolj vrtnic na cesti in le redko jo pretepejo, če jih ne.
Vendar potem deklica zraste, ni več ljubka, mala, zabuhla stvarca in nihče več ne kupuje vrtnic pri njej. Zato jo vedno bolj in bolj pretepajo in potem, ko v celem dnevu ne proda niti ene vrtnice več se je njihovi lastniki odločijo znebiti… Ker je lepa jo prodajo zvodnikom zahodnega sveta. Ni stara več kot 15 let, ko jo prisilijo v prostitucijo. Vendar je, čeprav je to težko verjeti imela srečo. Do te starosti bi lahko že umrla, celo v tem primeru, da je njeni družini ne bi vzeli… Lahko se sploh ne bi rodila, ker bi njena mama opravila splav…
Ne glede na to, da je 15 let živela življenje, ki mu ne moremo tako reči, in da se bo tako nadaljevalo, da bo umrla mlada, zaradi bolezni… Imela je vsaj priložnost živeti. Pa čeprav si je verjetno neštetokrat želela, da bi umrla, oziroma da se sploh ne bi rodila.
Zgodba te deklice ni resnična, to pa ne pomeni, da ne bi mogla biti!
Trgovina z belim blagom je poznan problem, za katerega pa se še vedno stori premalo. Prodajanje otrok ni v revnih državah (Azija, balkan) nič nenavadnega. Otrok je preveč da bi jih nahranili in potem jih prodajo. Za prostitucijo ali poceni delovno silo.
Starejše otroke, predvsem deklice uporabljajo za delo v prostituciji, medtem ko mlajši delajo v gospodinjstvih, kmetijstvu in rudnikih.
Po podatkih poročila Svetovne organizacije dela (ILO) so leta 2003 po svetu prodali kar 1, 2 milijona otrok! To je številka nad katero bi se lahko zamislili saj predstavlja več kot polovico slovenskega prebivalstva!
Pa situacija v Sloveniji?
Obstajajo ženske ki so jih sem pripeljali. Večino pod pretvezo, da bodo tukaj zaslužile veliko denarja. Veliko jih ima otroke in v prejšnji državi niso mogle dobiti službe. Spodaj najdete odlomek resnične Marijine zgodbe, Marija je stara 20 let:
V Sloveniji sem že tretji mesec. Nisem še videla plače, saj mi je šef ne da, dokler mu ne izplačam dolga. Kmalu sem ugotovila, da se moje kolegice prostituirajo. Ker se nisem hotela prodajati mi je šef zagrozil, da bodo njegovi ljudje ugrabili mojega otroka. Grožnja je bila huda. Verjela sem in prejokala nekaj dni. Potem so me pretepli. Zdaj se prodajam…
…Nikogar nimam več. Saše ni več v lokalu. Šef jo je prodal nekomu za stalno uporabo. Ana je poskusila narediti samomor z rezanjem žil. Vso krvavo so jo odpeljali iz lokala, nobena od nas ne ve kam. Pobegnila bi, pa nimam potnega lista. Ne vidim izhoda.
Moje telo ni več moje. Moja svoboda ni več moja.
