O smislu življenja
Kot o sramežljivosti

Heia!
Tokrat imam članek o sramežljivosti. Ta članek ne bo o težavah pri navezovanju stikov, pač pa o tisti pravi sramežljivosti. Tisti, kadar se bojiš ljudi.
Jaz imam eno takšno sošolko. Nikoli sama ne pristopi ljudem. Nikoli nima svojega mnenja. Zmeraj se strinja z vsemi. Pravijo, da si ne želi konfliktov. Tudi jaz si jih ne, pa sem zmeraj najglasnejša v družbi. Ona je tiho. Cel čas. Ne govori, ko ni poklicana. Zmeraj ponavlja za drugimi. Kakor, da ne razmišlja s svojo glavo. Zaradi tega je počasi začela izgubljati prijatelje. Ne zato, ker bi bili zlobni. Sploh ne! Ampak zato, ker z njo nimaš enostavno kaj govoriti. Če se želiš pogovarjati, moraš cel čas ti nekaj govoriti. In verjemite mi, to ni niti malce lahko. Po nekem času, postane tvoje govorjenje nesmisel. Njenega stavka ne vem ali kakor ti želiš se človek enostavno naveliča.
Moja mami pravi, da ni zadovoljna s seboj. In, da to kompenzira na takšen način. Zapira se vase. Mene vse to niti ne bi tako motilo, če ne bi odklanjala pomoči. No odklanja jo ne, le nikoli jo ne ponudi in, ko jo vprašaš za pomoč se poskuša izvleči. Kakšen človek pa je to? Se to pričakuje od prijatelja?
O njej po šoli krožijo zlobne govorice; nekateri pravijo, da se je v njej naselil hudič, drugi spet, da je nora. Ne želim verjeti v govorice, ker nimajo smisla. A kaj naj si mislim o njej? Kaj naj si mislim o človeku, ki je tako zeelo sramežljiv?
Rada bi ji pomagala. Res. A to preprosto ni v moji moči. Ne vem, kako naj ji pomagam.

Novinarka: utina