Zgodbe življenja

Ellow!

No, pa sem po zelo dolgem obisku v bolnici nazaj z novo rubriko. Ker sem v bolnici spoznala ogromno ljudi bom o njih nekaj napisala. Vsakič bom predstavila osebo ki sem jo tam spoznala. Zgodbe se meni zdijo zelo zanimive, nekatere so žalostne, druge grozne spet tretje smešne ampak vse so resnične. Za prvič bom predstavila simpatično Valerijo.
Štiriletna Valerija, majhna romkinja je že od svojega rojstva nekako stanovala v bolnišnici. Starši je niso obiskovali in jim je bilo zanjo vseeno. Imela je bratca ki je zaradi iste bolezni (težave z jetri) umrl. Valči je bila najbolj navihan otrok kar sem jih spoznala. Tistega ki je imela rada je zmeraj objela, nasmejala včasih pa je bila s to ljubeznijo že kar malce tečna. Popoldan je zmeraj prišla na mojo posteljo in tam zaspala. Res sem jo vzljubila. Vsak dan si je izbrala kaj bo jedla in drugega ni hotela. Če je rekla da bo jedla makarone je cel dan hotela makarone in ker so jo imele vse bolniške sestre, kuharice in sploh vsi v bolnišnici radi so ji ustregli. Spomnim se toliko lepih trenutkov, ki sem jih preživela z njo. Rada me je vprašala: »A si mi plnesla kkšno darilo?« in potem sem ji jaz dala  ali kakšno slamico, balon, papirnatega zmajčka ali čolniček in bila je veselo do neba. Čisto majhne stvari so jo osrečile. Ko sem ji podarila vazelin jo je tako z veseljem uporabljala in vsakemu jo je pokazala in dejala: »lej kaj mam« Oboževala je glasbo in ko sem ji prinesla od doma(oziroma moji starši) majhen kasetofon za kasete ji je vzgojiteljica v bolnišnici prinesla otroške kasete s pesmicami kot so Šmentana muha, Mojster Jaka, Marko skače, Sijaj sijaj sončece ip. Cel dan jih je poslušala in zraven pela. Valči je bila super punca, ki jo je res imel vsak rad. Neko nedeljo oziroma noč med nedeljo in ponedeljkom je Valči umrla z nasmehom na ustih. Na nek način sem bila vesela, da je za vedno odšla saj se je zadnje tedne res matrala po drugi strani pa sem bila zelo žalostna. Starši so prišli ko je umrla. Zgledalo je kot,  da jim je odleglo kot, da jim je padlo breme z remen vendar pa je niso niti enkrat prišli obiskati. Stvari kot jih je dobila kot darila (igrače, voziček v katerem smo jo včasih vozili, obleke) so hoteli kar vzeti vendar jim sestre tega niso dovolile. Ne vem kako lahko obstajajo takšni starši. Kakor koli že to je zgodba o Valči. Na pogreb nisem šla ker sem bila v bolnici vendar pa sem ko sem prišla iz bolnice odšla na njen grob in ji prižgala svečko. Valči bo za zmeraj v mojem srcu.